Predavanje o dr. Tinetu Debeljaku

Slovenska kulturna akcija 8. aprila 2000
Tine Debeljak ml.

Dr. Tine Debeljak je bil med nami, pa tudi v domovini, znana osebnost, predvsem v literarnih krogih, Posebej pa je izstopal med nami v emigraciji, kjer je prevzel prvenstveno vlogo v kulturnih krogih, posebej pa še pri Slovenski kulturni akciji, kjer je bil poleg od ustanovitve pa do svoje smrti. Že zato zasluži, da mu priredimo poseben vecer, da naši rojaki, ki jih zanima slovenska kultura, in to predvsem v Argentini, spoznajo njegovo delovanje predvsem pred vojno, ki je skoraj vsem nepoznano, ali pa delo med nami tukaj, ki ga mlajši tudi ne poznajo.

 

Najprej bi prikazal njegovo življenje. Rodil se je 27. aprila leta 1903 v Škofji Loki v družini uglednega mešcana Valentina Debeljaka.

Treba se je najprej ustaviti ob Škofji Loki. Mesto je imel rad in se je vedno s ponosom smatral za Locana. In je tudi precej storil za rojstno mesto. Škofja Loka sicer ima posebne znacilnosti, ki jih druga slovenska mesta nimajo. Od leta 973 dalje je bila zemljiška last Freisinških škofov, ki jim jo je tistega leta izroci cesar. Od tedaj dalje pa do Napoleona so Loki vladali škofje in Slovenci so pravili, da je pod krivo palico (to je zavito škofovsko namrec) bolje živeti. Škofje so v svojem okolju priceli z nacrtnim naseljevanjem in gospodarjenjem; naselili so svoje tlacane od drugod, Slovence s Koroške ali Nemce z Bavarske, ki so se polagoma poslovenili. Mesto ni doživelo vojn ali dinasticnih borb kakor druga slovenska mesta, ki so prišla skoraj vsa v habsburško last. Tudi zato je mesto ohranilo svojo srednjeveško podobo, vsaj svoj osrednji del, med karterega spada tudi ocetova rojstna hiša. Sezidana je bila v XVI, stoletju, zidovi so debeli, sobe obokane, ceprav je v notranjosti prijazna in moderna.

Njegov oce je bil kmecki sin iz Poljanske doline, ki je prišel v mesto za hlapca, se priženil k Jamnikovim, (zato se rece doma Pri Jamniku) in pricel s trgovino z mešanim blagom. Žena mu je kmalu umrla, porocil se je s Marijo iz znane mešcanske družine Hafnerjev, (njegovi sorodniki živijo tu v San Martinu).

V družini je bilo 14 otrok, mladost je preživelo le 10.

Tu naj omenim, da je v Loki deloval veliko v katoliškem prosvetnem društvu in da je malo pred vojsko oživil loški Pasijon, ki ga je napisal pred stoletji oce Romuald in je prva znana igra v slovenšcini. Z njim je imel veliko uspeha in Locani so se ga dobro zapomnili. Ko je sedaj prišla odjuga, ker pac prej kaj takega religioznega ni bilo mogoce prikazovati, pasijon sedaj z velkim uspehom spet nekaj let pripravljajo. Zanimivo je še nekaj: oce je bil med ustanovitelji "loškega cunfta", to je po srednjeveških primerih na novo obujenega ceha - to je prijateljskega sindikata profesorjev, ki jih je bila kar nekaj iz loške fare (Dolenc, Miklavcic, Sušnik, Jesenovec, Fajdiga, Podnunci...). Ta jih je družil na vsakoletnem prijateljskem sestanku prav do vojske.

Iz tega društva pa je prišla pobuda, da se v Škofji Loki ustanovi muzej, saj je Loka s svojimi srednejveškimi znacilnostmi kar pripravna za to. Oce je bil med soustanovitelji tega Muzeja, ki je danes namešcen v Gradu, a so pod komunisti to popolnoma zamolcali, kar je oceta najbolj prizadelo. Danes so mu priznali to pobudo.

Kakšno je bilo pred leti vzdušje v mestu, naj pove ta dogodek: Kot študenti so bili zelo povezani sosedje Pavle Blaznik, Pavel Planina in oce. Blaznik je postal znan zgodovinar, Planina geograf. Še takrat kot študenti so govorili, kaj bodo naredili ob 1000-letnici Loke leta 1973. Ko je prišel cas za to proslavo, sta bila prva priznana kulturnika, o ocetu pa se ni smelo v Loki niti govoriti. In ko je izšel zbornik za to priložnost - Loški Razgledi, sta oba prijatelja - to sta ostala še vedno - spravila tudi mojega oceta v zbornik, da so bili vsi trije "podnunci" skupaj, kot so nacrtovali pred 50 leti. Da pa sta to lahko storila, sta ibjavila v Zborniku pesem v cast novi loški šoli, ki je je spesnil oce leta 1929, kot spomin na ta dogodek, ampak pod psevdonimom Valentin Jamnik.

Po šolanju v Loki ga je dal oce študirat v gimnazijo v Škofove zavode v Št. Vidu.

Bil je dober ucenec, vmes pa se je že zgodaj zanimal za kulturno ali literarno življenje. Znan je bil kot izvrsten recitator, pa tudi igralec. Igral je npr. vlogo Klitajmnestre v Ajshilovem Agamemnonu, saj so dijaki igrali tudi ženske vloge v ekskluzivnem moškem zavodu. Že v nižji šoli je pricel pisati prozo in pesmi ter jih objavljal v zavodskem glasilu in drugod. V višji šoli pa je postal urednik literarnega glasila zavoda, Domacih vaj s castitljivo tradicijo. V to glasilo so pisali vsi znani slovenski kulturniki, ki so se tam šolali, tedaj malo starejši eksperesionist Anton Vodnik in drugi, s katerimi se je spoprijateljil in z njimi tudi pozneje hodil podobna ali sorodna pota.

Že v gimnaziji je pisal v razne druge liste kot Zoro, višek pa je dosegel, ko so mu kot osmošolcu tiskali prvo pesem v Dom in svetu, visoko kulturni katoliški reviji,

Od tedaj dalje je objavljal v tej reviji pesmi, ki so bile ekspresionisticno navdahnjene. Pisal pa je tudi npr. v Mladiko, Križ na gori, Mentor, celo v Ljubljanski Zvon, liberalno kulturno revijo.

Obenem je vstopil na ljubljansko univerzo, kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost. Predvsem se je spoprijateljil nad profesorjem dr. Ivanom Prijateljem, ki ga je želel imeti na univerzi in ga je je zato pripravil, da je odšel študirat v Prago in v Varšavo ter se pripravljati na hablitacijsko delo na univerzi. A zgodnja Prijateljeva smrt mu je zaprla pot na univerzo, kjer so dobili prednost ucenci Franceta Kidrica.

V zacetku se je pridružil križarskemu gibanju, a se je kmalu od njega oddaljil.

V tej dobi je sicer pisal veliko pesmi ter jih objavljal v revijah, ni pa izdal nobene knjižne zbirke. Pripravljal jo je, a je ostala v rokopisu. Bile so to predvsem eksperesionisticne, socialne in katoliške duhovne. Morda je še nekaj pesmi z eksistencialno tematiko.

Vendar se je od pesnikovanja pocasi oddaljeval. Življenje ga je gnalo v drugo smer.

Kot mlad profesor je bil najprej poslan v Crno goro, v Nikšic. Še prej se je porocil z Vero Remec, ki jo je spoznal v knjigarni, kamor je hodil kupovat knjige. Odšla sta za nekja let na jug.

Tudi od tam je spremljal in pisal v casopise in revije, dokler ni uvidel, da zaradi politicnih razmer ne bi nikoli mogel oditi domov v Slovenijo. Zato je izstopil iz državne službe in sprejel delo kot urednik kulturne rubrike najvecjega slovenskega katoliškega dnevnika Slovenec, kjer je ostal do konca njegovega izhajanja.

S to zamenjavo dela se je spremenila tudi njegova umetniška usoda. Najprej je seveda dvignil kulturno ruriko v zelo razgledano in bogato, potem je tako lahko stopil v stik z najrazlicnejšimi kulturniki vseh starosti in svetovnih naziranj doma in po svetu.

Vsak mesec je pripravil celo stran s prevodi ali pogovri iz kake slovanske države- Rusije, Ceške, Sloveške, Lužiške. Hrvaške itd. Ker se je zanimal predvsem za slovanske dežele, je odšel na kratek študij v Varšavo, kjer je postal lektor za slovenski jezik na univerzi. Tam je tudi pripravil doktorsko dizertacijo z naslovom " Reymontovi Kmetje v luci svetovne kritike".

S to je postal doktor na ljubljanski univerzi leta 1939. Bil je tajnik Društva prijateljev poljskega naroda (soizdal je knjigo Poljska), bil clan Pen kluba, odbornik Moderne galerije, Odbora za podeljevanje literarnih nagrad itd.

Sedaj se je posvetil prevajanju. Kot je sam dejal, je sklenil, da iz vsakega slovanskega jezika prevede kaka najbolj znacilna dela v slovenšcino. To je tudi izvršil in jih že pred vojsko, med njo ali po njej že v Argentini izdal. Lahko bi jih našteli:

 

iz cešcine

Karel Macha: Maj ilustriral Miha Maleš

Božena Nemcova: Pravljice I in 2 , izšle pri Slovencevi knjižnci

iz poljšcine

Clovecanstvo, moderne proletarske poljske novele

Jan Kasprowicz : Himne in podobe na steklu

Juliusz Slowacki : Oce okuženih

Kitica Mickiewiczevih

Zofja Kosssak- Syczucka. Križarske vojske I. II. III. in IV knjiga.

Marija Rodziewiczna: Hrast (skupaj z Domnom), Slov. knjižnica

W. Sieroszewski : Rinštau (za Slov. knjižnico = ostalo v polah)

 

iz rušcne

Aleksander S.Puškin : Bahcisarajski vodomet

 

iz italijanšcine

Na dnu Dantejevega Pekla, ponatis iz Slov. koledarja, 1941 zadnji 3 spevi.

 

iz madžaršcine

Imre Madach; Tragedija cloveka skupaj Vilkom Novakom

 

Pri tem moramo omeniti tudi srecno okolnost: njegovo srecanje z Baro Remec. Z Baro, svojo svakinjo, je živel namrec v isti hiši, Pricela sta sodelovati v plodnem delu. Odslej pa do do konca svojega življenja sta skupaj izdajala marsikaj, on vsebino, Bara slike, risbe ali opremo. To bi moral kdo bolj podrobno raziskati, ker je precej nenavaden pojav.

Nastopila je še druga srecna okolnost: poznanje z dr. Jožetom Debevcem, ki je bil ženin stric in je živel tudi pod isto streho.

Znan je bil kot profesor klasicnih jezikov in pisatelj zanimivih knjig iz študentskega življenja (Vzori in boji), predvsem pa kot prvi prevajalec celotne Dantejeve Božanske komedije v slovenšcino. Ob znani aferi, ko je Kocbek v Dom in svetu šel predalec in je nekaj misli iz njegovega tam priobcenega dela škof dr. Rožman oznacil kot napacne in hereticne, so v protest Dom in svet zapustili skoraj vsi sodelavci. Dr. Debevec. bivši urednik iz leta 1917, je prevzel uredništvo in tako rešil revijo pred zamrtjem. Na smrtni postelji pa je prosil Debeljaka, da on prevzame uredništvo, kar je Debeljak tudi obljubil. Tako je postal urednik in se je vrgel na obnovo. Uspelo mu je z vrsto starejših sodelavecev - med njimi so bili Lovrencic, Majcen, Jalen itd ter predbvsem mlajših - Kociper, Dular, Šali, Krivec, itd. ustvariti neko posebno skupino, s katerih pisanjem se je izcimil nov pojem: katoliško domacijsko pisanje. Žal je bila ta skupina po revoluciji doma zatrta in je prešla skoraj vsa v begunstvo.

Poleg tega je postal zelo znan mentor za nove pesnike in pisatelje. Najbolj znan je primer Balantica, ki mu je on odprl vrata v Dom in svet in izdal prvo zbirko ter visoko ocenil, pa še druge kot Lojzeta Kovacica, Stanka Janežica itd. To delo je opravljal še pozneje v emigraciji.

Poleg naštetih prevodov je izdal še naslednje knjige, ki jih je on uredil, napisal uvodno besedo ali prav celo študijo.

France Balantic: V grozi ognja plapolam

France Balantic: Venec, ilustr.. Marjan Tršar

Šopek Cankarjevih pisem

Slomšek - misli in življenje

Simon Gregorcic Jeremijeve žalostinke

Lea Fatur: Izbrani spisi (od okupatorja uniceno)

Lea Fatur Pravljice in pripovedke I, II

Zbornik zimske pomoci uredili Borko, Debeljak, Mahkota, Simcic in Velikonja

Slapšakov Julcek: En starcek je živel

Fran Levstik: Martin Krpan (uvod), ilustriral Perko

Poleg tega je napisal še vrsto ocen v Slovenca, uvodov v razne knjige Slov. knjižnice itd. Na primer v Kuncicev prevod Capkove brošure Zakaj nisem komunist?

Nekaj prevodov je imel še v rokopisu in jih je potem po možnosti izdajal v Buenos Airesu.

Pošiljal je tudi prispevke o slovenski literaturi v drugam, na Hrvaško, v Slovaško, Srbijo, na Poljsko

Zanimal se je tudi za Slomška. Izdal je reprezentancno estetsko knjigo z njegovimi citati. Knjigo so ponatisnili lani in jo kot darilo mariborske škofije izrocili papežu Janez Pavlu II ob priliki proglašenja Slomška za blaženega.

Med vojsko se ni držal kulturnega molka, ki ga je zahtevala komunisticna partija, ampak je nadaljeval z delom pri Slovencu in Domu in svetu v mejah dane možnosti in v slovenskem duhu. Pravil pa je sam, kako mu je italijanska cenzura zamenjavala slovenska pirimorska imena krajev z italijanskimi.

Kot vodilni katoliški literat se je po zmagi revolucije umaknil s tastom ravnateljem in politikom Bogumilom Remcem in svakinjama Vlado in Baro na Koroško. Družina pa je zaradi bolezni ostala doma. V taborišcu je bil med ustanovitelji prvega casopisa maja 45 Demokraticna Slovenija. Iz Avstrije se takoj preselil v Rim, ker je imel zveze s Poljaki in italjanskimi literati ter je tako sodeloval s Krekovo akcijo v obrambo slovenskih beguncev. Pisal je porocila o slovenski protikomunisticni borbi in usodi domobrancev v italijanska in poljska glasila ter predvsem v Ameriško domovino v ZDA. Izdal je tudi Koledarcek, prvo tiskano knjigo emigracije.

Pripravil je med Poljaki Slovenski kulturni vecer in izdal brošuro Slowenija.

Tu je tudi nadaljeval s svojim slovenskim kulturnim ustvarjanjem. Takoj se je povezal s kulturniki v taborišcih. kjer je Jože Krivec zacel izdajati ciklostrano revijo Svet in dom, pšri kateri je sodeloval z nasveti in kritiko. V Rimu pa se mu je tudi porodila zamisel za njegovo najvecje delo Crna maša, ki jo je tudi rokopisno dovršil sicer v precej manjšem obsegu kot je bila pozneje izdana.

naj še omenim, da je preko svojih zvez s Poljaki dosegel, da je nekaj slovenskih abiturientov lahko opravilo maturo, s katero so se lahko takoj vpisali na univerzo.

Koncno je pricakal odhod v Argentino. Ko se je vozil z ladjo preko oceana, se mu je porodila vrsta pesmi predvsem glede na usodo ter s hrepenenjem po ženi. Kmalu nato je že v Argentini izdal pesniško zbirko pod naslovom Poljub, za katero so pozneje domaci kritiki dejali, da je nekaj izrednega v svetovni literaturi glede na motiv. Sedaj je izšla ponatisnjena v Sloveniji.

Po drugi starni pa je takoj, ko je prišel v Argentino, prijel za vsako delo, kot pomivalec steklenic v neki lekarni itd, dokler ni dobil dela kot vratar v veliki cementni tovarni Loma Negra, a v sredi province v Olavarriji. Delo je bilo dolgocasno, a mu je pušcalo veliko casa za svoje kulturne stvaritve. Tam se je seznanil s starimi naseljenci, ki jih je bilo kar precej. Iz njihovega življenja je pozneje napisal vrsto novel pod skupnim imeno Crni Kamnitnik = Loma Negra. Izšle so v Zbornikih, Meddobju, Svobodni Sloveniji, ne še pa v skupni knjigi.

Pozneje, ko je prišla njegova družina v Argentino, je dobil delo v istem podjetju, to pot v centrali v Buenos Airesu kot uradnik.

Takoj, ko je prišel Argentino, je pri Svobodni Sloveniji izdal predelano Crno mašo za pobite Slovence kot prvo knjigo nove emigracije leta 1949. Knjiga je poznana in jo ima tu skoraj vsaka družina. Kritiki jo soglasno priznavajo kot njegovo najboljše delo, kot predstavitev bolecine naše emigracije, kot njen simbol in umetniško predstavitev casa in boleco ranmo v skupnosti in narodu. Sedaj so jo tudi ponatisnili v Sloveniji.

Tema dvema knjigama se je pridružila v Marijinem letu 1950 izdana knjižica Mariji, kjer se z izrednimi verzi poglablja v teološke resnice o Mariji ali roma v njena svetišca kot predstavnik vsega slovenskega romanja po svetu.

Pozneje je izdal samo še nekaj posameznih verzov (Kyrie), pac pa veliko prevodov, s katerimi je nadaljeval še po tradiciji iz Ljubljane. Najprej je spravil v tisk tiste, ki jih je prinesel še od doma in jih je bilo treba le popraviti (a ne vseh) npr. Olimpijski venec v Meddobju, Dantejev Pekel pri SKA, Puškinovi Pravljici. in še kaj manjšega.

Zacel pa je tudi z novimi deli. Prevedel je iz nemšcine Hebblovo dramo Genovefa, da so jo igrali tukaj, kot podlstek v Svobodni Sloveniji dve knjigi Hugo Wasta Ivana Tabor in 666.

Nato je sledilo izredno epohalno delo prevod Martina Fierra, ki ga je napisal Jose Hernandez. Pricel ga je prevajati še v Loma Negri in ga je vzel vsako toliko v roko. Imel je sreco, da je bil privatnik pripravljen založiti to delo v zelo luksuzni obliki. Delo je etnološko pregledala še Danica Petricek in je koncno izšlo iz Tiskarne Vilko; ima ga skoro vsaka naša družina. Važno delo tudi zaradi Debeljakovega uvoda, kjer je prvic širše obdelal zgodovino našega naseljevanja v Argentini, tako v španšcini kot slovenšcini. S tem prevodom je prodrl v kasteljanski svet, saj je o njem veckrat govoril po TV ali pisal in so ga pri društvu prevajalcev Martina Fierra zelo cenili. Pozneja je izšlo delo tudi v Ljubljani, a žal ne tako luksuzno.

Predvsem pri SKA je uredil vrsto knjig, katerim je napisal spremno študijo. Kot prvo je izdal Pregljev Moj svet in moj cas z zelo obširno in važno študijo, nato so sledile izdaje doma pobitih ali zamolcanih pesnikov ali pisateljev: Balantic. Hribovšek, Velikonja, Majcen, Kunstelj.

Opremil pa je tudi izdaje naših tukajšnjih pisateljev in pesnikov Kocipra, Krivca, Kosa, Mauserja, in drugih. O njih je tudi pisal ocene v Meddobje ali Vrednote. Predvsem je njegova zasluga, da je knjižno izšlo Mauserjevo delo Ljudje pod bicem.

Posebej naj omenimo, da je priobceval najrazlicnejše razprave o Mickiewiczu, Ahmatovi, Ševcenku, Javorniku, itd. predvsem v Meddobju,

K temu naj še dodamo njegovo kulturno delo pri Svobodni Sloveniji, kjer je je bil skoraj vsa leta sourednk, kakor tudi njenih Zbornikov. Tja je skozi vsa leta pisal porocila o izišlih knjigah, kulturnih dogodkih, umetnikih itd. v Zbornike pa podobne clanke, od katerih so bolj važni za zgodovino razni pregledi naših pisateljev in pesnikov, kakor tudi pregledi kulturnega ustvarjanja v Argentini. Ko sem pregedoval letnike, bi lahko ocenil na 900 njegovih clankov ali uvodnikov, kar je nekaj izrednega.

In k temu lahko prištejemo še predavanja na kulturnih vecerih, vsaj enega ali dva na leto, pa clanke v Glasu, katerega sourednik je bil vrsto let.

Podobne clanke je pisal tudi v Slovensko besedo, dokler je izhajala, ali Duhovno življenje (zanimivo, vanj je pisal še v Sloveniji) .

Seveda pa je ohranjeval svoje stike s slavisti po svetu. V Hrvatski reviji je priobcil Pregled slovenske emigrantske literature, porocila je nekajkrat poslal tudi v poljske liste. V njihovem mednarodnem zborniku o Mickiewicu je je sodeloval s pregledom njegovih prevodov v slovenšcino.

To bi bilo v kratkem oris njegovega kulturnega dela.

Pr zaslugah za našo emigrantsko kulturo pa moramo omeniti še njegovo organizatorno delo, ko je bil prva leta kulturni referent Zedinjene Slovenije, dokler mu ni služba v notanjosti države preprecila delo, bil je soustanovitelj Balanticeve literarne družine, igralske družine Narte Velikonja in urednik njenega Gledališkega lista, soustanovn clan Slovenskega planinskga društva in prvi urednik glasila Gore, najvecje njegovo delo in zasluge pa so pri SKA, kjer je bil poleg ustanovnega clana dolga leta podpredsednik, urednik njenih knjižnih zbirk, in Glasu. Po znani krizi v SKA je postal predsednik, sourednik Mdeddobja, kar je ostal dolga leta. Ko je izpregel to težko nalogo, je bil imenovan za njenega castnega predsednika.

A njegovo delo ni bilo omejeno samo na kulturno delovanje. Bil je tudi nekak vsesplošni tribun, predavatelj na raznih prireditvah naših krajevnih domov, pisatelj prigodnic, raznih tekstov za spominske proslave in še in še. Zaradi njegovega zanimanja za Slomškov dom, v katerega je po bivališcu pripadal, ga je ta imenoval za svojega castnega clana.

Bil je tudi prvi castni clan Našega doma v San Justu. Sodeloval je pri izdaji raznih brošur ob obletnicah, kot npr. za Slovensko hišo in druge.

 

Posebno omembo zasluži njegovo delo pri izobrazbi. Povabljen je bil, da je nekaj let od l. 1963 predval južnoslovanske književnosti na sovjetološkem oddelku Katoliške univerze v Buenos Airesu, kjer ga je poslušalo med drugim tudi nekaj Slovencev.

Zaradi svojih poznanstev z Ukrajinci pa je dosegel, da se je na novoustanovljenem buenosaireškem oddelu Katoliške ukrajinske univerze sv. Klemena v Rimu predaval isto, pa še vec, zaradi pomanjkanja svojih ukrajinskih predavateljev so se dogovorili, da je poleg Debeljaka predavalo še nekaj slovenskih profesorjev v španšcini za vse študente, po drugi strani pa so ustanovili slovenski oddelek, na katerem so predavali v slovenšcini in so bili vpisan Slovenci. To univerzo je koncalo kar nekaj Slovencev. To delovanje bi tudi bilo potrebno bolj podrobno raziskati. To je bil gotovo višek našega prizadevanja za šolstvo v Argentini. Pozneje je zaradi ukrajinskih razmer univerza zamrla..

Poleg literature pa ga je pot zanesla tudi na zgodovinsko in politicno podrocje. V Svobodno Slovenijo in v njene Zbornike je dolga leta priobceval razne zgodovinske in teoreticne prikaze komunisticnega delovanja, ki ga je globoko študiral, tako v Sovjetski zvezi kot v Jugosloviji in Sloveniji. Posebej se je bavil z revolucijo v Sloveniji, o kateri je tudi priobcil vec clankov. Napisal je celo knjigo, Slovenija prstan Evropi, ki je bila prirejena za španski prevod, a je iz raznih razlogov ostala v rokopisu, kar je velika škoda, saj kaj podobnega še vedno nimamo. Izdal je dve brošuri "Pot k prvi slovenski vladi leta 1918", in "Zacetki revolucije v Sloveniji".

Pritegnjen je bil v nacelstvo Slovenske ljusdske stranke in postal clan Slovenskega narodnega odbora.

Naj omenim še odlikovanja, ki jh je prejel. Zaradi svojega dela pred vojno je bil odlikovan z redom sv. Save. Od budimpeštanskega PEN kluba je prejel tudi priznanje in kolajno zaradi prevoda Madacha iz madžaršcine.

Zaradi svojega dela na podrocju poljsko slovenskih odnosov v Rimu in Argentini je bil odlikovan od poljske emigracijske vlade v Londonu leta 1968 z zlatim križen za zasluge.

Bil je uvršcen v oddelek Zbornika SS ' Slovenstvu v cast - narodu v ponos.

Postal je še clan Svobodne akademije znanosti in umetnosti v Parizu, ki pa je žal pozneje prenehala s svojim delom.

O njem so pisali po vsem svetu. Predvsem seveda v raznih slovenskih revjah po svetu, Italijani zaradi prevoda Danteja, v vzhodnih državah zaradi njegovega dela pred vojno o Poljski, tudi v raznih španskih literarnih enciklopedijah, precej so pisali o njem zaradi prevoda Martina Fierra v tukajšnjih revijah in casopisih.

Po vojni so ga nekateri iz Slovenije (Slodnjak) omenjali v pregledih, izdanih v tujini, doma pa se o njem ni smelo ne govoriti ne pisati. Pozneje je prišel v razne ucbenike ali literarne preglede, a omenjeno je bilo samo njegovo predvojno delo.

Pravo ceno so mu dali šele po propadu komunizma in osamosvojitvi Slovenije. Prvic je njegova beseda bila tiskana leta 1988 v Janežicevem zborniku Dom on svet, kjer je objavil malo pred smrtjo svoj pogovor. Doživel je torej zadošcenje, da so se malo odprla vrata v domovino in se je lahko tiskala njegova beseda.. Pozneje je Marko Jenšterle že v svobodi organiziral njegov simpozij v Škofji Loki, ki je prvi prikazal njegovo delo doma in v Argentini z objektivnega in precej širokega stališca.

V Sloveniji so zadnje case Izšle v ponatisu Crna maša, Poljub, Balanticev venec, kot krona vsega pa v založbi Obzorja v Mariboru Izbrane pesmi z globoko študijo vsega njegovega pesniškega dela Colnar iz daljave, ki jo izdelal dr. Denis Poniž.

Precej je bil omenjen še v Enciklopediji Slovenije in v zadnjem delu Slovenska emograntska književnost, ki jo je izdala prof. dr. Glušiceva.

Škofja Loka se mu je koncno oddolžila in mu vzidala spominsko plošco na njegovi rojstni hiši.

tako se je 20. januarja 1989 zakljucila dolga in plodovita življenjska pot velikega slovenskega pesnika, kritika in ustvarjalaca Tineta Debeljaka, ni bila lahka, kot vse begunstvo in izseljenstvo ni, bila pa je bogata in koristna.

Ko je prišel v Argentino, je postal center kulturnega ustvarjanja, tako da ga je lahko imenoval pisatelj Alojz Rebula iz Trsta za patriarha slovenske emigracijske književnosti.

S to oznako naj koncam. Hvaležni smo mu vsi - predvsem pa SKA, za njegovo delo za nas in za ves narod, ki mu je koncno lahko dal tudi svoje priznanje.